Kuratorjeva formulacija

Kuratorjeva formulacija

Radio Študent, 4. junij 2015 ― Poletje je že tu, do počitnic pa še malo manjka. Preden zapustimo mesta se zaključuje, razkazuje, vabi, pa tudi vadi, dela in uči; tako zelo, da včasih že kar boli glava. Visoke šole in umetnostne akademije so ta čas izkoristile za razstavljanje študentske letne produkcije, razstavam na njihovih hodnikih pa sledijo tudi galerije. Vladimir Vidmar, vodja Galerije Škuc, je v drugo letošnjo razstavo študentov ljubljanske ALUO vključil nekatera že znana umetniška imena. Izbor petih avtorjev zajema dela tako diplomantov kot tudi še študentov. Študij so ravnokar zaključili slikarja Iza Pavlina in Tomo Stanič ter kiparka Tanja Sabol, svojo pot pa si utirata tudi Urška Aplinc in Maja Burja. Večina jih gradi na procesualnosti, tako na ravni galerijsko-performativnega posredovanja kot na ožji ravni semiotičnih prenosov. Morda je prav zato lažje razumeti, zakaj se nekateri projekti v galerijskih prostorih v letošnjem letu predstavljajo že drugič, a v nekoliko drugačni formulaciji idejne zasnove. Vidmar poudarja predvsem proces prenosa, tako procesualnega v dokumentacijsko, mentalnega v formalno kot tudi medprostorski ali medinstitucionalni prenos. Ponovitve že kuriranih projektov torej niso ponovitve, niti prikaz procesov, temveč edinstvena formulacija ali dokumentacija. Iza Pavlina je s projektom Talk to Strangers! letošnjo zimo na primer že gostovala v celjski erotični galeriji Račka. V Galeriji Škuc pa se tokrat pod naslovom Old & Young razgrinja zgolj manjši del dokumentiranja sprva izrazito intimnega akta zapeljevanja. Govorimo torej o dveh fazah enega projekta: procesualni in dokumentacijski, gledalec pa ima tokrat vpogled zgolj v zadnjo. V enem izmed kotov ljubljanske galerije se nahaja serija njenih erotičnih risb. V drugem pa posnetek dveh uporabnikov spletne klepetalnice Omegle. Prav v klepetalnici se je umetnica namreč prelevila v najstnico in zbujala »interes« starejših moških oseb. V celjski galeriji Račka so v obliki kapa plošč razstavljali fotod

Razstava Primeri smeha v umetnosti na ogled do 14. junija

MGML, 3. junij 2015 ― Razstava Primeri smeha v umetnosti je podaljšana in v Mestni galeriji Ljubljana na ogled vse do nedelje, 14. junija. Vljudno vabljeni, da se nam pridružite na zadnjem vodstvu po razstavi, ki tematsko in konceptualno nadaljuje začrtano raziskovanje različnih čustvenih in čutnih stanj v sodobni slovenski likovni umetnosti v nedeljo, 7. junija, ob 11. uri s kustosom dr. Sarivalom Sosičem.

38.071 obiskovalcev na razstavi Emona: mesto v imperiju!

MGML, 1. junij 2015 ― Razstava Emona: mesto v imperiju, s katero smo v Mestnem muzeju Ljubljana zaznamovali praznovanje 2000-letnice dograditve prvega mesta na tleh današnje Ljubljane, se je po letu dni uradno zaprla. V tem času si jo je ogledalo kar 38.071 obiskovalcev, med njimi tudi nekaj visokih gostov, kot so predsednika Slovenije in Italije, Borut Pahor in Sergio Mattarella, soprogi predsednikov belgijskega ustavnega sodišča, soproga turškega predsednika Emine Erdogan, soprog predsednice republike Malte Edgar Preca in mnogi drugi.
Ne se igrat

Ne se igrat

Radio Študent, 1. junij 2015 ― Delo in igra sta pojma, za katera se zdi, da večinoma stojita na nasprotnih bregovih. Kdor se igra, pač ne dela, tisti, ki so marljivi in nekaj počnejo, pa se seveda ne morejo zabavati. Igra je na splošno razumljena kot nek pozitiven, a nepomemben del kulture, kot tisti presežek, ki pride po tem, ko je poskrbljeno za eksistenčne nujnosti. Računalniške igre so ta status še poglobile in kot eden zadnjih razvitih medijev v miselnem ustroju povprečnega tradicionalista zapolnjujejo mesto nepotrebne novitete, ki ne prinaša nič dobrega. A trendi že skorajda dve desetletji, intenzivneje pa v zadnji dekadi, kažejo, da igre ne samo lahko in tudi načenjajo kompleksne družbene teme, pač pa ravno zavoljo sebi lastnih specifik predstavljajo najboljše sredstvo za nagovarjanje partikularnih družbeno relevantnih tem ali pa služijo kot inovativen umetniški izraz. Eden izmed projektov, ki je v zadnjih letih doživel kar nekaj pozitivih, pa tudi kontroverznih odzivov, se nahaja pod imenom Molleindustira, za katerim stoji italijanski razvijalec Paolo Pedercini, umetnik in profesor za digitalno medijsko produkcijo ter eksperimentalno oblikovanje iger na Umetnostni šoli Univerze Carnegie Mellon. Njegove intervencije z računalniškimi igrami so se soočile z različnimi tematikami, v projektnem prostoru galerije Aksioma pa je od 13. maja pa do tega petka na ogled izbor pod naslovom All work, no play. Gre za štiri igre in eno video poročilo o projektu, ki se je leta 2004 gibal na meji med protestom in virtualno uigrano skupnostjo. Vseh pet razstavljenih eksponatov se navezuje na delo in na prvi ravni nas natanko združevanje nasprotij, to je dejstva, da igre govorijo o delu, vrže v dialektično napetost, ki požene um v dir k razjasnitvi. Poglejmo konkreten primer. To Build a Better Mausetrap je igra, ki je postavljena v središče, ne zgolj prostorsko s pozicioniranjem igralca, pač pa preko projekcije na veliko platno tudi v smislu prezentnosti. Ob primerjavi z ostalimi eksponati se z
še novic