Radio Študent,
1. junij 2015
―
Delo in igra sta pojma, za katera se zdi, da večinoma stojita na nasprotnih bregovih. Kdor se igra, pač ne dela, tisti, ki so marljivi in nekaj počnejo, pa se seveda ne morejo zabavati. Igra je na splošno razumljena kot nek pozitiven, a nepomemben del kulture, kot tisti presežek, ki pride po tem, ko je poskrbljeno za eksistenčne nujnosti. Računalniške igre so ta status še poglobile in kot eden zadnjih razvitih medijev v miselnem ustroju povprečnega tradicionalista zapolnjujejo mesto nepotrebne novitete, ki ne prinaša nič dobrega. A trendi že skorajda dve desetletji, intenzivneje pa v zadnji dekadi, kažejo, da igre ne samo lahko in tudi načenjajo kompleksne družbene teme, pač pa ravno zavoljo sebi lastnih specifik predstavljajo najboljše sredstvo za nagovarjanje partikularnih družbeno relevantnih tem ali pa služijo kot inovativen umetniški izraz.
Eden izmed projektov, ki je v zadnjih letih doživel kar nekaj pozitivih, pa tudi kontroverznih odzivov, se nahaja pod imenom Molleindustira, za katerim stoji italijanski razvijalec Paolo Pedercini, umetnik in profesor za digitalno medijsko produkcijo ter eksperimentalno oblikovanje iger na Umetnostni šoli Univerze Carnegie Mellon. Njegove intervencije z računalniškimi igrami so se soočile z različnimi tematikami, v projektnem prostoru galerije Aksioma pa je od
13. maja pa do tega petka na ogled izbor pod naslovom All work, no play. Gre za štiri igre in eno video poročilo o projektu, ki se je leta 2004 gibal na meji med protestom in virtualno uigrano skupnostjo. Vseh pet razstavljenih eksponatov se navezuje na delo in na prvi ravni nas natanko združevanje nasprotij, to je dejstva, da igre govorijo o delu, vrže v dialektično napetost, ki požene um v dir k razjasnitvi.
Poglejmo konkreten primer. To Build a Better Mausetrap je igra, ki je postavljena v središče, ne zgolj prostorsko s pozicioniranjem igralca, pač pa preko projekcije na veliko platno tudi v smislu prezentnosti. Ob primerjavi z ostalimi eksponati se z
